Nedeljski evangeliji in pridige
28. 2. 2021
Pridiga
p02 Nebeški Oče razodene, da je Jezus njegov Sin

Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglásil se je Peter in rekel Jezusu: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Narédil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. (Mr 9,2-10)

Križ prepuščanja in križ poti

Samo ena je Jezusova zmaga, zmaga križa, tako smo zaključili preteklo nedeljo razmišljanje o postu. Mi pa bi imeli drugačne zmage. Zmage naših uspehov, pa četudi tako pobožne kot so zmage našega posta. Vse to je lepo, a post je vedno namenjen hoji za Jezusom. Iti je potrebno za njim, kakor učenci, iz doline na goro, z gore nazaj v dolino. Zanimivo, kako bi Peter, takrat, ko ne ve, kaj govori, tj. ko govori tisto, kar ga vedno žene, postavil šotore na gori. Kjer je postalo za hip lepo, bi se utaboril. Zanimiva je tudi simbolika šotorov. Zamislimo si, da bi radi trenutek večnosti, postavili v šotor, ki je najbolj minljiv. Peter ima doma hišo, a najlepše in najboljše bi v naglici postavil kar v šotor.

5. 1. 2021
Pridiga
b02 Beseda je meso postala in se naselila med nami

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.
Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.
V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.
In luč sveti v temí, a temá je ni sprejela.

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez.
Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero.
Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.
Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.
V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli.
Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.
In Beseda je meso postala in se naselila med nami.
Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.«
Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil. (Jn 1,1-18)

Vse je nastalo po njej 


Vsi razumemo, da Janez v svojemu uvodu v Evangelij govori o Bogu, ki je bil v začetku in je ustvaril svet. Najbrž je naša težava v tem, da ta odlomek in podobne razumemo kot dokončano preteklost. Bog je ustvaril svet in sedaj je končano. Vendar ni čisto tako. Bog še vedno ustvarja svet in nas kliče, da ga ustvarjamo z njim. Beseda še vedno prihaja na svet in nas kliče k sodelovanju. In če prenesemo Janezovo misel v naše življenje, bomo videli, da tudi v našem življenju vse nastaja po besedi. Vprašanje je, kakšna je ta beseda in čigava je?! Kaj nastaja po njej?!

29. 12. 2020
Pridiga
20 Otrok je rastel in bil vedno bolj poln modrosti

Ko so se dopolnili dnevi Marijinega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so Jezusa prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu, in da bi žrtvovali dve grlici ali dva golobčka, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega maziljenca. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Kajti moje oči so videle Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslôvil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«

Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je prišla v tempelj počastit Boga. In pripovedovala je o otroku vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema. Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret.

Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim. (Lk 2,22-40)

Biti, ljubiti, častiti

Na praznik Svete družine nam evangeljski odlomek na prvi pogled ne nudi namiga, kaj naj bo družina. Pred nami se vrstijo posamezniki, ki stopajo pred Boga in drug pred drugega. Kaj naj iz tega potegnemo za življenje v naših družinah in skupnostih? Pomislil sem, da si bomo v teh dneh voščili srečno novo leto. O kakšni sreči govorimo, kakšno srečo sanjamo, kakšno srečo ustvarjamo? Nagovarja me misel jezuita in misleca p. Teilharda de Chardina. Mislim, da je lahko tudi osnova za razmislek o tem, kakšne naj bodo naše družine in skupnosti.